Bila je napovedana nevihta, jaz sem pa skoraj pozabila zapreti senčila, ki so bila čisto odprta. Zadnji hip mi je vendarle uspelo in tako sem vedela, da ne obstaja nobena možnost, da se kaj uniči. Sestrični se je namreč zadnjič zgodilo, da so se njuna senčila poškodovala med nevihto. Je bila pa resnično zelo huda nevihta. Tudi ta, ki je napovedana danes, je nekaj podobnega in res ne bi tvegala, da bi se tudi nam kaj podobnega zgodilo.

Ko sem zaključila pospravljanje nevarnih stvari okoli hiše, sem se zaprla na toplo in varno ter prižgala pomirjajočo glasbo. Čez nekaj trenutkov bodo doma tudi mož in otroci. Spotoma so šli še v restavracijo po hrano, ker sem bila prepozna danes, da bi skuhala večerjo. Pa tudi, verjetno bi jo zažgala med tem, ko bi reševala senčila, če sem popolnoma iskrena. Res mi je ušlo iz misli, da moram to urediti, pa sem si naredila opomnik. Verjetno sem ga pa popolnoma spregledala. Res ne vem, kdaj mi je zapiskal.

Ko smo že sedeli za mizo in je bila večerja pripravljena, sem zaslišala, kako je telefon oddal zvok nekega opomnika. Takoj sem šla preveriti, da ne bi še kaj pozabila danes. Ko sem pogledala na telefon, sem videla, da je bil to opomnik za to, da pospravim senčila, ki sem ga nastavila na popoldansko uro, namesto na dopoldansko. Torej nisem zgrešila obvestila, ker ga ni bilo. Kaj takega se mi pa zelo redko zgodi, ker sem mnogo bolj natančna, kakor pa je videti ta trenutek.

Odšla sem nazaj do mize, da lahko v miru pojem večerjo in bila tiho o svoji napaki, ker moj mož ne ve, da nisem zjutraj pospravila senčila preden sem odšla v službo. Sicer je tudi on pozabljiv, ampak vseeno so senčila malce bolj kočljiva zadeva, kakor pa, kaj manjšega.