Kot najstnica sem bila velik upornik in mojim staršem nisem nikoli hotela povedati, kaj se mi dogaja, tako sem sama odločevala, kaj je prav in kaj ne, če bi bila manj trmasta, mi ne bi bilo treba imeti tako pogosto vnetje mehurja, kot sem ga imela. Seveda, ko si mlad vse lažje preneseš in jaz sem to vnetje mehurja jemala čisto premalo resno.

Nekje sem slišala, da je vnetje mehurja tudi lahko povezano z spolnimi odnosi in tako me je bilo sram to povedati staršem. Sama sem reševala, kolikor se je le dalo, tako sem takrat pila velike količine tekočine in včasih je pomagalo. Vendar pa je moje ponavljajoče vnetje mehurja pripeljalo do bolečin, ki jih nisem mogla več skrivati. Eno jutro me je mama slišala, kako jamram v kopalnici in hotela je vedeti kaj me boli. Sama sem še kar prikrivala in ji nisem hotela povedati, na kar me je v to skoraj prisilila, ker mi ni dovolila, da grem v petek ven. Tako sem ji z težavo povedala, da me boli tam spodaj in da imam verjetno vnetje mehurja, ker se mi to pogosto dogaja, vendar do sedaj še ni bilo tako močno.

Odreagirala je kot vsaka skrbna mama, peljala me je k zdravniku in izvidi so bili pozitivni, da imam vnetje mehurja, dobila sem tablete in šle sva domov. Moram priznati, da ne vem ali je bila moja mama jezna name, ker ji nisem povedala prej, ali pa je bila žalostna, ker je vedela, da me boli in da se ji nisem zaupala. Potem je sledilo vprašanje: » Zakaj mi nisi že prej povedala?« 

Nisem vedela, kaj ji naj odgovorim, saj ji skorja nikoli več ne govorim o svojem življenju, vendar mame kot mame, se mi je zdelo, da vse razume. Ker je vnetje mehurja bilo kar hudo, sem doma počivala kar nekaj dni, mama pa je skrbno skrbela zame, jaz pa sem ugotovila, da so starši naše bogastvo.